Teoretična podlaga in korektivni način ortodoncije

Ortodontsko zdravljenje uporablja predvsem različne ortodontske naprave za prilagoditev koordinacije med obraznimi kostmi, zobmi in maksilofacialnimi živci in mišicami, to je med zgornjimi in spodnjimi čeljustmi, med zgornjimi in spodnjimi zobmi ter med zobmi in čeljustmi. Nenormalni odnos med živci in mišicami, ki jih povezujejo, končni cilj popravka je doseči ravnovesje, stabilnost in lepoto sistema ustnega in čeljusti. Popravek deformacije malokluzije se v glavnem opira na uporabo naprav znotraj ali zunaj ustne votline, da uporabi ustrezno "biološko silo" na zobe, alveolarne kosti in čeljustne kosti, da povzročijo fiziološko gibanje, s čimer se popravi malokluzije) deformacije.

1. Plastičnost čeljusti: čeljust, zlasti alveolarna kost, je eden najbolj aktivnih delov človeškega okostja. Obnova čeljusti vključuje dva procesa: proliferacijo in absorpcijo. To je pomembna fiziološka značilnost čeljusti in osnova ortodontskega zdravljenja. Zato je sprememba čeljusti med postopkom korekcije predvsem fiziološki proces ravnotežja med osteoklastom in osteogenezo.

2. Kompresijska odpornost cementa, pod istim ortodontskim stanjem sile, pogosto obstaja le absorpcija alveolarne kosti, vendar ni ali le majhne količine absorpcije cementa.

3. Stabilnost okolja znotraj parodontalnega ligamenta, po zaključku ortodontskega zdravljenja, širina parodontala, povezava med parodontalnim ligamentom in alveolarno kostjo in cementom lahko povrnemo v normalno stanje.